Vemo, da smo ženske predvsem takšne, da bi rade naredile sto stvari hkrati in še več. Ko si mlad, ti je beseda izgorelost tuja, ko pa enkrat zaplavaš v službo, imaš dom, otroke, potem pa se počasi začne. Res je lepo, da si partnerja delo delita in da imaš otroke naučene tako, da za sabo pospravljajo, ali pa da naredijo še kaj več. Saj vsi vemo, da ni lahko vzgojiti takšnih otrok in hitro postanemo ženske deklica za vse, prav tako za moške, kot za otroke in potem se čudimo, ko izgorelost potrka na vrata.
Vsak človek zdrži določen čas, ko pa pride čas, ko ne zmore več, pa se vse skupaj podere, kakor kocke in tega se moramo zavedati prej, da ni potem prepozno in izgorelost že naredi svoje. Sama sem bila v tem. Želela sem si prekrasno družinsko življenje z enim otrokom, potem pa se je počasi začelo. Naenkrat sem bila sama za vse, ni pa bilo to najhujše, tistega ključnega pomena je bilo razumevanje. Če si se mene razumelo, da potrebujem pomoč, bi se vse dalo rešiti, tako pa me nobeden ni slišal in izgorelost je bila vse bližje. Dokler se nisem enkrat zlomila in ko zaboli v prsih tako močno, da veš, da je čas, da ustaviš konje in se usedeš in premisliš o svojem življenju, potem ni nobenemu še nič jasno, samo tebi.
To je že dovolj, da si poiščeš pomoč drugje, kajti če bi vas partner uslišal, bi vas že prej in s tem se sprijaznite. On je takšen in ne boste ga spremenile, lahko pa spremenite svoje življenje, da vas izgorelost ne bo dotolkla. Če ste na začetku izgorelosti še imate čas, usedite se in se imejte rade, vse premislite in naredite življenje tako, da bo teklo v vaše veselje. Dovolj je že, če je izgorelost potrkala na vrata.