Na začetku, ko je moj mož dobil to službo mednarodni transport, sem bila res vesela, bila sva brez denarja, mlada, imela sva čas, sedaj pa ko imava otroka, bi vse na svetu dala, da bi imel službo z fiksnim urnikom in bi bil doma vsak dan približno od isti uri. Tega na začetku nisem tako čutila, podpirala sem ga, da nama bo mednarodni transport omogočil lepše življenje, tako pa naju je ločil.
Kolikokrat me moj sin vpraša, kdaj bo prišel njegov oče, pa mu niti točno ne znam povedati. Ja, za mednarodni transport kot voznik, moraš imeti čas, ne pa da te nekdo čaka doma. To ne gre. Moj mož niti pomislil ni, da bi to službo pustil, ker je preveč dobro zaslužil, bolj kot ne sva mu bila midva z sinom tečna, ker tega nisva razumela. On pa nikakor ni razumel, da nisem za sina jaz dovolj, pa sem lahko z njim 24 ur, ker enostavno potrebuje očeta.
Vem, da je mednarodni transport njegovo življenje, njegov zaslužek, vendar pa bi se vseeno moral zavedati, da ga doma nekdo čaka. On ko je odšel na vožnjo, še poklical ni, tako sem ga navadila saj to, da sedaj vsak dan večkrat pokliče sina, mene ne rabi, sin pa ga potrebuje. Tako so leta tekla, mednarodni transport je še vedno krhal najin odnos tako dolgo, da je otrok zrasel, jaz pa sem odšla sovjo pot, ker nisem več prenesla, da ga cele dneve doma čakam.
Res, da je prinesel domov veliko denarja, a to mi ni na stara leta pomenilo čisto nič. Potrebovala sem bližino, objem, pogovor, kar pa nisem dobila. Sedaj naj bo še naprej njegova služba mednarodni transport, ker ga jaz in sin ne potrebujeva več vsak dan. Vsak se o svojem življenju odloča sam, kakor misli da je prav.